»Vsi smo delci tega, česar se spomnimo. Ampak, kdo smo, če se ne spomnimo ničesar? Kaj pa, če je tisto, česar se spomnimo, izmišljotina? Kaj če sami zrežiramo svoj lastni spomin?«
»Uprizoritev s smehom kot rezom v odrski zgodbi razkriva meje med ljubeznijo in manipulacijo, skrbjo in zlorabo, tišine pa razkrivajo resnice, ki jih liki ne zmorejo čisto izreči.«
»Vsi liki so nekako izkrivljeni. In to, kar morajo igralci narediti danes, je isto, kar so morali narediti, ko so imeli 15 let manj: v liku morajo podoživeti nelagodje sramu in strah pred sramoto.«
»Ta dva občutka (čeprav izhajata iz istega korena) sta zelo različna. Sram je intimen, potiskaš in skrivaš ga lahko leta in leta. Sramota pa je javna, z njo se moraš boriti pred vsemi in takoj.«